Graščina

Radovljiška graščina se je razvila iz prvotne srednjeveške utrdbe.  V 14. stoletju jo je  zgradila plemiška družina Ortenburg, ki je v času številnih okoliških medfevdalnih sporov na tem mestu ustanovila trgovsko-obrtniško središče svoje gorenjske posesti na območju Dežele, obenem tudi obrambno oporišče gospostva na levem in desnem bregu Save.  Skozi stoletja so jo različni lastniki in najemniki postopoma  dograjevali, spreminjali in obnavljali do današnje podobe.

Z izumrtjem prvih fevdalnih gospodov Ortenburških, je Graščina leta 1418 pripadla Celjskim grofom, za njimi pa 1456 dinastiji Habsburžanov. V tem času je Radovljica postopoma pridobivala  številne privilegije, ki so trg najkasneje v začetku 16. stoletja povzdignili v mesto. Prvotnemu stolpu je bilo najprej prizidano levo krilo. V  1. polovici 16. stoletja je stavbo dozidal in prenovil tedanji najemnik Graščine, protestantski grof Dietrichstein. Od starejše gotske predhodnice je ostal stanovanjski stolp z dvorano s stebrom in polstebroma poznogotskih oblik v pritličju.

V 17. stoletju je fevdalno posest in stavbo kupil grof Ambrož Thurn-Vlasassina in jo spremenili v fidejkomis, to je v trajno in dedno družinsko posest.  Graščini so dozidali še desno krilo in ju povezali v celoto, sredi 18. stoletja pa je v baročni prezidavi dobila še svojo bogato zunanjo in notranjo arhitekturno ureditev, kakršno poznamo danes.  V 17. in 18. stoletju so grofje Thurn-Valsassina ob Graščini uredili park, ki je v tedanji dobi veljal za pomemben primer baročne parkovne kulture na Slovenskem. Do danes se je park, katerega zasnova je še vedno vidna na področju od starega mestnega jedra do hotela Grajski dvor, žal ohranil samo v manjši elementih.Posebnost graščine je tudi na arkadne loke oprt zidan hodnik, ki jo povezuje s cerkvijo sv. Petra in  prostorsko dopolnjuje mali trg pred cerkvijo. Članom fevdalne družine je  služil  kot notranji prehod na prostor v cerkvi, kjer so opravljali bogoslužje.

Ko je radovljiška veja grofov Thurn-Valssasina proti koncu 19. stoletja ostala brez moških potomcev, so jo podedovali sorodniki iz Pliberka na Koroškem, ki so Graščino dajali v najem za potrebe lokalne oblasti.

V spomin na dogodke iz  novejše zgodovine je na fasadi Graščine vzidana spominska plošča borcem za S mejo. Do leta 1942 je tu delovala partizanska tiskarna. Sedaj je stavba namenjena delovanju Muzejev radovljiške občine, Glasbene šole Radovljica in Javnega sklada za kulturne dejavnosti občine Radovljica.

Ker se v graščini nahaja tudi muzejska zbirka, posvečena A. T.Linhartu, je stavba vključena v Linhartovo kulturno pot za slepe in slabovidne, kar je v brailici označeno na posebni tabli.