Sprehod po Linhartovem mestu

RADOVLJICA LINHARTOVO MESTO KULTURE

Št. prebivalcev: ok. 6000

Obisk mesta Radovljica je najbolje pričeti na mestu kjer se srečujeta novi in stari del, na področju okoli avtobusne postaje. Pot mimo edinega mestnega hotela, Grajskega dvora, stvaritev znamenitega rojaka, arhitekta Vurnika, nas vodi skozi gabrov drevored proti staremu mestnemu jedru. Drevored, poleg katerega leži grobnica padlim v drugi svetovni vojni, je ostanek baročnega vrta, ki ga je dala urediti rodbina Thurn-Valsassina v 17. in 18. stoletju. »Paradiž«, kot so vrt poimenovali meščani in okoličani je bil prvotno povezan z Graščino v starem mestu, z lesenim hodnikom, kasneje pa z še danes uporabnim nasipom. Na koncu drevoreda je obiskovalcem tik pred vstopom v staro mestno jedro na voljo nov turistično informacijski center (TIC).

Takoj za TIC-em vstopimo skozi nekdanja zgornja mestna vrata, katera je nekoč ob dvižnem mostu varoval obokan obrambni stolp, v staro mestno jedro. Za vstop v mesto pa lahko uporabimo tudi edini ohranjeni in v zadnjih letih obnovljen, poznosrednjeveški obrambni jarek v Sloveniji.

Ne glede na izbrano pot nas v vsakem primeru pričaka lepo obnovljeni osrednji mestni trg ob katerem se na vsaki strani vrstijo spomeniki srednjeveške in renesančne meščanske arhitekture. Vendarle pa nas pot skozi jarek prikrajša za pogled na obrtniške hiše, ki so v 18. stoletju pričele izrivati Radovljico iz njenih obzidij. Ena izmed prvih na levi strani je rojstna hiša znamenitega meščana  Antona Tomaža Linharta, pri kateri pa si lahko ogledamo zgolj zunanji del na pročelju katerega je vzidana spominska plošča. Hiša je bila po požaru leta 1835 obnovljena in takrat je pročelje dobilo nove reliefne okrase, ki prikazujejo godce, slikarje, kiparje in kamnoseke pri delu.

Naprej po ulici je na levi izredno lep primerek meščanskega dvorca, Vidičeva hiša (Linhartov trg 3) iz leta 1634, danes preurejena v mestno kavarno. V sosednji Lectarjevi hiši domuje najstarejša radovljiška gostilna. Stavba ima srednjeveško zasnovo, toda kasnejše prezidave so zabrisale njeno prvotno podobo. Vhodni portal, kakor tudi pri sosednji Vidičevi hiši, iz leta 1822 je delo znane kamnoseške delavnice Kocjančičev s Črnivca.

Staro mestno jedro prostorsko povsem obvladuje veliko poslopje Graščine (Linhartov trg 1). Prvotni ortenburški grad je po potresu leta 1511 tedanji najemnik grof Dietrichstein prezidal, stoletje kasneje pa so Graščino še dodatno razširili grofje Thurn-Valsassina.

Fasadno okrasje, upodobitve rastlin in mask je iz sredine 18. stoletja. V notranjosti prostor obvladuje dvoramno stopnišče. Na žalost je bilo veliko notranje opreme in poslikav uničenih, med nemško okupacijo pa je bila odpeljana tudi večina kiparskega okrasja. Vendarle pa je ob zadnjih obnovitvenih delih Graščina razkrila Graščina del svojega nekdanjega sijaja. Odkrita je bila velika Baročna dvorana okrašena s freskami in reliefi. Danes je v pritličnih prostorih Graščine Glasbena šola, v prvem nadstropju pa Čebelarski muzej, ki obiskovalcem prikazuje in predstavlja dediščino slovenskega čebelarstva. Avtohtona vrsta čebele, »kranjske sivke«, znameniti učitelji čebelarjenja in edinstven primer ljudske umetnosti, panjske končnice pričajo o bogatem in samosvojem načinu življenja Slovencev. Predvsem z radovljiške ravnine je prihajalo več pomembnih čebelarjev, med njimi je najbolj znan Anton Janša. Veliki inovator na področju čebelarjenja je bil v času cesarice Marije Terezije dvorni učitelj čebelarstva. V sklopu Muzejev radovljiške občine je tudi Mestni muzej s stalno razstavo o življenju in delu Antona Tomaža Linharta. V Graščini imajo svoje prostore še nekatere druge kulturne in izobraževalne ustanove in umetniški ateljeji. Od leta 1982 je prizorišče mednarodnega Festivala Radovljica, festivala stare glasbe in glasbenega poustvarjanja na starih glasbilih.

ZANIMIVOST: Slovenci se lahko pohvalimo z zelo dolgo tradicijo čebelarstva in avtohtono vrsto čebele, »kranjsko sivko« oziroma kranjsko čebelo.. Spoštovanje in ljubezen sobivanja našega človeka s čebelami se mogoče najlepše kaže v dejstvu, da pri nas ne rečemo, da čebele poginejo temveč, da umrejo. V povezavi s čebelarstvom se je sredi 18. stoletja pojavila nova zvrst ljudske umetnosti, poslikava panjskih končnic, posebnost, ki je bila značilna samo za slovenski alpski svet. Panjske končnice, lesene deščice, ki so zapirale prednji del čebeljih panjev (kranjičev) so ljudski umetniki samouki in tudi nekateri priznani slikarji, poslikali s prizori z nabožno vsebino, zgodovinskimi dogodki, živalskimi prizori ali pa s šaljivimi temami. Zbirka panjskih končnic je najbolj svojevrstna podoba ljudske filozofije, galerija človekovega pogleda na svet, njegovih vrednot, moralnih norm in zgodovinske zavesti.

Poleg graščinskega poslopja leži župna cerkev sv. Petra. Prvotna, že pred 750 leti v romanskem slogu zidana cerkev, je bila sredi 15. stoletja prezidana in povečana. V notranjosti prostor prekriva visok, z gotskimi rebri in sklepniki okrašen zvezdast obok, ki se naslanja na mnogokotne stebre. Kiparsko okrasje in oltarji so delo Lodovica Bombassija in Angela Pozza, stranske oltarje so oblikovali Janez Vurnik, Ivan in Helena Vurnik, Matej Goričnik in kiparji Valentin Vrbnik, Jožef Pavlin in Stane Jarm. S slikami so cerkev obogatili Leopold Layer, Pavel Künl in Janez Šubic.

Trg ob cerkvi lepo dopolnjuje župnišče, katerega pročelje krasijo renesančne in baročne freske, notranjost pa arkadno dvorišče iz zgodnjega 16. stoletja. Župnišče je bilo v preteklosti dodatno utrjeno in je predstavljalo del mestnih obrambnih naprav, izmed katerih je poleg obrambnega jarka danes ohranjen tudi del obzidja, ki je najlepše viden ravno na tem prostoru. Od župnišča nas pot pelje proti nekdanjim spodnjim mestnim vratom izpred katerih je pot vodila proti Savi in naprej v lipniško dolino. Od tu je lep pogled na planoto Jelovico in na najvišji slovenski vrh, Triglav ter reko Savo, katere terase nad današnjo strugo je sooblikoval tudi Triglavski ledenik.

Nasproti Graščine je bila v prvi hiši na vogalu (Linhartov trg 27) v preteklosti kovačija in kasneje lekarna. Malijevo hišo (Linhartov trg 25) v kateri je od 18. stoletja dalje obratovala strojarska delavnica, krasi zanimiv na stebre oprt pomol nad vhodnimi vrati. Klop med stebri je v preteklosti služila tudi za sramotilni steber (pranger) na katerega so mestni sodniki obsodili različne prestopnike.

Najznamenitejši primerek srednjeveškega meščanskega stavbarstva ne samo v Radovljici, temveč v celotni Sloveniji, je Šivčeva hiša (Linhartov trg 22). Fasado krasi freska iz 17. stoletja in nadstropni pomol. Izredno lepo ohranjena notranjost v pritličju obvladuje dvoladijska veža, prekrita z grebenastim svodom, ki se opira na stebre. Tudi prvo nadstropje se je s stopnicami vred ohranilo prav tako, kot je bilo v času nastanka sredi 16. stoletja. V nadstropju je ohranjena kuhinja, shramba in stanovanjski prostor prekrit z lesenim, gotskim stropom. Ta prostor se danes uporablja za poročno dvorano, pritlični prostori so namenjeni galerijski dejavnosti. V prvem nadstropju je na ogled stalna zbirka slovenskih ilustracij.

Na trgu proti izhodu iz mesta na kraju nekdanjega lesenega vodnjaka stoji spomenik zaslužni meščanki in dobrotnici Josipini Hočevarjevi, ki ga je leta 1908 izklesal domačin Josip Pavlin. Zadnja arheološka izkopavanja ob obnovi mestnega trga pa so odkrila srednjeveški vodnjak, na katerega opozarja oznaka v tleh. Malce naprej leži druga staromestna gostilna Pri Avguštinu. Mestno jedro zapustimo po isti poti po kateri smo vstopili in se mimo TIC-a odpravimo proti novemu delu Radovljice. Mimo še ene stare radovljiške gostilne, Kunstelj, pridemo v mestni predel, ki je zrasel v drugi polovici 19. stoletja. Pri srednji šoli-ekonomski gimnaziji je bila pred desetletjem in pol posajena lipa samostojnosti, kjer vsako leto od Dnevu državnosti potekajo različne slovesnosti. Preko ceste pa je postavljen novejši spomenik A.T.Linhartu, delo akademskega kiparja Staneta Kolmana. Med secesijskimi stavbami naprej po ulici izstopa predvsem Čebelica (Gorenjska c. 18), stavba nekdanje Mestne hranilnice v kateri so danes državni uradi, veliko pa ne zaostajajo tudi druge stavbe iz tega obdobja.

Nasproti Čebelice je na Gorenjski c.19 sedež občine, poleg nje pa osrednja kulturno prireditvena ustanova Linhartova dvorana. Ob cesti so na obeh straneh pred dobrim stoletjem pričele rasti z vrtovi obdane vile premožnejših meščanov. V eni izmed njih ima danes prostore knjižnica A.T.Linharta.

V nadaljevanju naše poti se približujemo izhodu iz mesta proti Lescam. Na južnem pobočju Oble gorice je že pred drugo svetovno vojno po načrtih arhitekta domačina Ivana Vurnika zraslo letno kopališče, ki je bilo obnovljeno pred nekaj leti. V njegovi neposredni bližini je kamp, otroško igrišče in športni park, kakor tudi zdravstveni dom in lekarna. Tik ob izhodu iz mesta, ki se danes že skoraj dotika sosednjih Lesc, je po drugi svetovni vojni zraslo blokovsko naselje na eni strani in četrt individualnih hiš na drugi strani ceste.