Praznik Radovljice

vurnik

Svet Krajevne skupnosti Radovljica je v lanskem letu sprejel odločitev, da za praznik KS izbere rojstni dan Radovljičana Ivana Vurnika, enega izmed velike trojice Slovenskih arhitektov. S tem dejanjem smo želeli izkazati veliko spoštovanje, ki ga čutimo do moža, ki je s svojimi deli pomembno zaznamoval ne samo rojstno Radovljico, temveč na mnogih področjih tudi v celotnemu slovenskemu prostoru.
Upravičeno bi si za svoj velikanski prispevek k ustanovitvi šole za arhitekturo v Ljubljani zaslužil še večjo slavo, predvsem pa spoštovanje. Zaradi spoznanja o njegovi veličini je prav, da se o arhitektu Ivanu Vurniku seznanimo podrobneje.

Ivan Vurnik se je rodil 1. junija 1884 v Radovljici očetu kamnoseku in podobarju Janez Vurniku in materi Tereziji, roj. Ažman. Oče Janez (1849-1911) je bil že drugi Vurnik, ki se je ukvarjal z umetno obrtjo. Pred njim jo je že leta 1843 pričel njegov oče in Ivanov ded, prav tako Janez (1819-1889) po imenu, ki se je sam izučil pri radovljiškemu podobarju Goričniku. Vurnikova delavnica se je zlasti ukvarjala z izdelavo in obnovo cerkvenih oltarjev in je bila znana daleč naokrog. Ohranjene predloge za njune izdelke kažejo, da sta bila oba Vurnika prednika, še zlasti ded, tudi dobra risarja.
Ob neki priložnosti je Ivan Vurnik štiri leta pred smrtjo zapisal:« Moj ded in oče sta svoje življenje žrtvovala delu umetne obrti v mejah, ki so bile pri nas v strokovnih knjigah v 19. stoletju nakazane. Zato je razumljivo, ako sem želel postati kedej arhitekt.« Oba Janeza Vurnika, Ivanov de d in oče, sta ob svojem podobarskem delu zbrala tudi obširno strokovno knjižnico, ki je pomenila tudi nadomestilo za omejene možnosti za njina potovanja po svetu. Očitno je tudi ta knjižnica poleg siceršnje družinske privrženosti umetnosti vplivala na življenske odločitve mladega Vurnika.
V meščansko šolo v Radovljici je pričel hoditi leta 1890 in jo končal 1895, ko se najprej vpisal v klasično gimnazijo v Kranju, nato pa na I. državno gimnazijo v Ljubljani, kjer je matural 4. julija 1907. Novembra istega leta se je kot redni slušatelj vpisal na gradbeno (arhitekturno) šolo C.kr.visoketehnične šole na Dunaju, kjer sta bila vodolna učitelja Karl Konig in Karl Mayreder.

Arhitekt in urbanist Karl Mayreder (1856 - 1935), ki je bil nekaj časa tudi delodajalec Adolfu Loosu, ki je bil sam učenec Heinricha Ferstela in Karla Koniga. Na Tehniki je predaval kar štiri predmete, že leta 1899 pa je imel tudi prva posebna predavanja o urbanizmu. Poleg številnih arhitektur, je Karl Mayreder med leti 1894 in 1911 pripravil tudi urbanistične načrte za Dunaj, Roverto in Karlove Vare. Mayreder je svojega učenca Vurnika cenil. Kakor je Vurnik sam zapisal je bil Mayreder njegov zaščitnik, ki je skrbel kasneje tudi za to, da je v najkrajšem času diplomiral.

Dvorni svetnik Karl Konig (1841-1915) je bil najprej Ferstlov asisent, nato pa njegov naslednik. Konig je bil ena od najbolj markantnih osebnosti dunajskega kulturnega kroga, zelo cenjen arhitekt ( klasične usmeritve) in avtor številnih eminentnih dunajskih palač. Konigov asisent je bil Maks Fabiani, ki je celo desetletje vodil njegove vaje in so mu ( Fabianu) po profesorjevi upokojitvi ponudili tudi njegovo katedro, a jo je odklonil. Fabiani je sodeloval tudi z Mayrederjem, n.pr. pri njegovi postavitvi dunajskih dvoran na pariški razstavi leta 1900.

V študijskem letu 1911-12 se je Vurnik na Fabianovo priporočilo izpopolnjeval tudi v Wagnerjevi šoli, po tej enoletni izkušnji je po Fabianovih navedbah postal tudi njegov, t.j. Fabianov sodelavec. Leta 1912 je Vurnik še kot študentsko delo na Tehniki narisal paviljon v knezoškofjem vrtu v Kromerižu na Češkem ter načrt za klasicistično palačo. Istega leta nastane verjetno že v Wagnerjevem ateljeju, njegov prav tako neuresničen načrt za štirinadstropne hišo s knjižnico v pritličju Weihburggasse na Dunaju.
Poleti leta 1912 je Vurnik na Mayrederjevo priporočilo prejel Konigovo potovalno štipendijo, s katero je prebil avgust in september istega leta v Rimu, kjer je proučeval in skiciral tamkajšnjo arhitekturo. Oktobra 1912 so ga prav na podlagi rimskih skic sprejeli kot pomožnega arhitekta v atelje Ludwiga Baumanna, nekdaj Semperjevega učenca na zuriški ETH in kasneje Ferstlovega sodelavca, ki je med leti 1907 in 1913 vodil gradnjo novega Hofburga-cesarskega dvora- prav leta 1912 pa je izdelal tudi načrte za aspernski most na donavskem kanalu ob Fabianiovi Uraniji.

ZGODNJA DELA
V letu 1912 je Vurnik uresničil tudi svoje prvo samostojno delo na področju cerkvene opreme in sicer božji grob v župni cerkvi na Bledu, plitev medeninast relief v kamnitem okvirju, ki ponazarja sarkofag z bogato okrašenim medeninastem lokom nad njim.
Leta 1913 je Vurnik še z Dunaja uredil notranjščino škofovske kapele v Trstu. Tržaška kapela za škofa dr. Andreja Karlina kaže pri oltarju sv Trojice, ki je njen najvažnejši del, zanimiv poskus združitve slikarstva in kiparstva v povsem simetrični kompoziciji z značilnim secesijskim oblikovanjem figur. Oltar je namreč izveden kot celostna kombinacija plitvih in globokih reliefov iz belega carrarskega marmorja z bogatim, pozlačenim geometričnem okrasjem, pri čemer plitvi in deloma pozlačeni reliefi prevzemajo vlogo slikarstva, globoki in neposlikani pa vlogo skulpture.

vurnik-2

Jeseni istega leta se je Ivan Vurnik poročil s Heleno Kottler (1882-1962), na Dunaju rojeno slikarko in grafičarko, ki je študirala na risarskem in grafičnem oddelku dunajske Graphische Lehr und Versuchanstalt, na ženski slikarski šoli in na Akademiji pri Rudolfu Jettmarju (1869-1939), ki je bil že od ustanovitve dalje član Secesije.

Konec januarja 1915 je Vurnik kot je zapisal na nekem mestu, iz zdravstvenih razlogov, na drugem pa, da zaradi vojne in napetih razmer med avstrijskimi narodi, na bojda veliko začudenje svojega delodajalca prostovoljno zapusti Baumannov atelje in se skupaj z ženo preseli v Radovljico, kjer je pričel s samostojnim arhitekturnim delom.

V temu času so nastali načrti za tabernakelj v župni cerkvi v Ribnici in za poslikavo prezbiterija župne cerkve v Starem trgu pri Ložu. Toda že sredi avgusta so Vurnika kot vojaškega obveznika vpoklicali in ga poslali najprej na soško fronto, nato pa na Južno Tirolsko. Leta 1916 se mu je na Dunaju rodila hči Mira. Zaradi bolezni je prišel sredi septembra istega leta na Dunaj, kjer so mu prijatelji priskrbeli službo pri urejanju vojaških grobov, nove dolžnosti pa so ga zanesle v Niš in v Leskovac, kjer je dočakal konec I. svetovne vojne in se znova vrnil v Radovljico.
V njegovi zapuščini sta ohranjeni fotografiji vojaškega pokopališča v Nišu, iz katerih pa ni čisto jasno ali je dokončano ali ne, saj na njej ni videti običajnih posameznih križev ali nagrobnikov. Vsekakor pa je očitno, da je na dovolj nenavaden način vsaka vrsta vojaških grobov, ki se nizajo levo in desno od glavne, s preprostim vhodom na eni strani in s še skromnejšim razpelom na drugi strani omejene poti, označena z masivnim kamnitim ali betonskim nagrobnikom, katerega oblika spominja na orientalsko arhitekturo.

USTANOVITEV LJUBLJANSKE ŠOLE ZA ARHITEKTURO
V februarju leta 1919 sta se Ivan in Helena Vurnik preselila v Ljubljano, kjer sta na priporočilo dveh sinov župana dr. Ivana Tavčarja dobila stanovanje na ljubljanskem gradu. Istega leta so se več kot sedemdeset let po tem, ko so bile prvič izražene med revolucijo 1848., uresničile želje po ustanovitvi ljubljanske univerze. Že maja 1919 je bil v Ljubljani ustanovljen visokošolski tehnični tečaj, julija istega leta pa je bila z zakonom ustanovljena Univerza v Ljubljani s petimi fakultetami: filozofsko, pravni, teološko, tehnično in nepopolno medicinsko. Univerza je pričela formalno delovati 18. septembra 1919.

Vurnik je že na visokošolskem tečaju, ki je trajal šest mesecev, sodeloval kot honorarni predavatelj, januarja 1920 pa je postal docent za stavbarstvo. Kmalu za tem je, kot piše Vurnik, prišlo na rektorat Univerze spontano priporočilo profesorja Karla Mayrederja, na podlagi katerega so ga imenovali za izrednega profesorja. Istega leta je Vurnik uspel uresničiti svoja prizadevanja za ustanovitev arhitekturnega oddelka na tehniški fakulteti. Vurnik je ocenil, da oddelka za arhitekturo ne bi bilo mogoče postaviti na noge brez sodelovanja arhitektov Maksa Fabianija in Jožeta Plečnika. Da bi ju pridobil za to, da bi na novi ljubljanski šoli za arhitekturo prevzela mesti profesorjev, se je Vurnik torej povezal z učiteljema,«ki – eden zaradi nikogaršnjega političnega nasprotovanja, drugi pa po lastni volji – nista zasedla obeh, kot so ju imenovali »prvih arhitekturnih stolic v Habsburški monarhiji.« Fabiani je Vurnikovo ponudbo, podobno kot poziv rektorja dunajske tehniške visoke šole, naj nadaljuje s svojo profesuro na njej, odklonil, okrog Plečnikovega imenovanja pa so se v ljubljanskem univerzitetnem svetu pričele polemike. Končno je bil junija 1920 Plečnik soglasno izvoljen za rednega profesorja za arhitekturo, s pedagoškim delom pa je pričel z zimskim semestrom 1920/21. Tako so bili pogoji za ustanovitev arhitekturnega oddelka tehniške fakultete v Ljubljani izpolnjeni. Med tem, ko je imel Plečnik na novoustanovljenem oddelku svojo šolo arhitekturne kompozicije, je Vurnik na njem predaval vse tehnične predmete.

Ob ustanovitvi ljubljanske univerze je bilo potrebno zgraditi tudi anatomski inštitut za medicinsko fakulteto. Vurnik je zanj pripravil načrte leta 1919, leto kasneje je bil zgrajen. Po tej zgradbi je za razumevanje Vurnikove arhitekture važnejše od »umirjenega funkcionalizma«, ki ga izraža po splošno uveljavljenem mnenju……, očitno prizadevanje, da bi stavba razmeroma skromnih dimenzij višine dajala vtis poudarjene vertikalnosti in velikosti. To je doseženo na enak način, kakršnega je uporabil Wagner že leta 1888pr hiši na Universitatsstrasse in kar naj bi po Bernabeiu dalo misliti na prve visoke hiše čikaške šole, najbrž zato, ker je podobno n. pr. dve leti mlajši Sullivanovi Wainwright Building, upodobljeni v Pevsnerjevih Pionirjih modernega oblikovanja.

panorama

Zgodnja dvajseta leta so pomenila pričetek Vurnikovega najbolj plodnega ustvarjalnega obdobja, ki je trajalo skoraj dvajset let. Leta 1920 je pripravil prve načrte, z 28. februarjem 1921 pa so datirani novi, bistveno drugačni načrti, po katerih so v istem ter v naslednjem letu zgradili sanatorij za pljučne bolnike na Golniku. Sanatorij je zgradba z enostavnim tlorisom z bolniškimi sobami in ostalimi prostori za 100 bolnikov. Enostavna je tudi simetrična kompozicija fasade z enakomernim ritmom enakih oken, ki je v središčni osi ter na obeh krilih z istopajočimi rizaliti dobila navpične poudarke. Fasada ime nekaj nenavadnih arhitekturnih prvin, kot so strme strehe s piramidasto presekanimi čopi, polkrožno profilirane napušče in šilaste loke v četrtem in sploščene podkvaste loke v drugem nadstropju središčnega rizalita, ki juh je Vurnik uporabljal tudi kasneje. Rizaliti sanatorija so še dodatno poudarjeni z visokimi strehami in z nenavadno kombinacijo fasadnih zatrepov ter piramidasto lomljenje strešnik čopov. Iz tega izhaja svojevrstna tehnika, ki bi lahko izvirala iz zgledovanja po srednjeevropskih kubističnih oziroma ekspresionističnih arhitekturnih gibanj, bodisi bi lahko pomenila izviren način odzivanja na tehniko starega golniškega gradu v neposredni bližini.
Nekaj podobnega kot je uresničeno na Golniku je uporabil Vurnik leta 1922 pri fasadi narodnega doma v Kranju, kjer je glavna fasada prav tako dobila svoj središčni rizalit s šilastimi loki in krožno profiliranimi napuščem.

zgradba-6 notranjost-stavbe

V istih letih (1921 – 22) je nastala palača Zadružne gospodarske banke na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Na njej je mogoče najti razmerja in arhitekturne elemente, kot jih je uporabil bodisi na Golniku ali v Kranju oziroma v obeh primerih ter poslikavo fasade z vzorci, ki so sicer geometrično abstraktni vendar kažejo na vegetabilen izvor ter so v barvah, ki juh je uporabljal že pri sv. Katarini. Zadružna gospodarska banka je tako po uporabi in kompoziciji arhitekturnih elementov, kakor tudi po značilnostih ornamentne poslikave, ki jih je mogoče zaslediti že v njegovih prejšnjih delih, zlasti pa kot uresničeno«celovito umetniško delo«, sinteza in vrhunec kratkega obdobja v Vurnikovem delu, ki so ga kritiki in zgodovinarji označili za dobo nacionalne romantike.

V letih 1923 do 1926 je nastal eden od Vurnikovih najpomembnejših projektov, Sokolski dom na trgu Tabor v Ljubljani, zgradba s telovadnimi dvoranami, društvenimi prostoru in stanovanji. Tloris stavbe je preprost in čist in v celoti podrejen stvarnim funkcionalnim potrebam. V središču stavbe je velika telovadnica, ki se ob odprtju zasteklenih sten med stebri na podolžnih straneh razširi v dve nižji stranski dvorani na vsaki strani, nad njima pa so balkoni, ki se za podobnimi stenami prav tako razširijo v dve manjši dvorani za njimi, enako široki, vendar nižji kot sta stranski dvorani v pritličju. Severno od dvoran so v vseh nadstropjih društveni prostori in stanovanja, južno pa veže oziroma hodniki in nekateri pomožni prostori. Strop velike dvorane je v srednjem delu raven, med obodom dvorane in ravnim delom stropa pa preide v polovične oboke, ki juh v podolžni smeri predirajo šilasti oboki, razpeti med stebre na obeh podolžnih stranicah dvorane.

stavba-2 stavba-3

Sokolski dom na Taboru ima dve vhodni fasadi: nekoliko bolj zadržano, vendar zelo plastično oblikovano severno z vhodom v stanovanjski in društveni del ter južno z vhodom v dvorane oziroma z glavnim vhodom za javnost. Južno fasado je Vurnik posebej poudaril s širokim rizalitom, ki sega skoraj do vogalov glavnega stavnega telesa, prehod med rizalitom in preostalim je omehčan s četrtkrožnim stolpičema. Pred fasado je monumentalno stopnišče h glavnemu vhodu, nad njima pa je svečan balkon na katerega se pride skozi srednje okno velikanske trifore s šilastimi loki. Obe stranski fasadi, ulična in dvoriščna sta enaki in simetrični, s poudarjenimi stranskima rizalitoma s prečnima dvokapnima strehama in z zatrepoma s po sedmimi, po višini naraščajočimi okni s krožnimi loki.

VURNIKOVA ŠOLA ZA ARHITEKTURO

Leta 1923 se je Ivanu in Heleni Vurnik v Ljubljani rodil sin Niko, leta 1925 pa je bila v Parizu svetovna razstava dekorativnih umetnosti, ki se jo je udeležil tudi Vurnik. Zanjo je slovenska pokrajinska vlada dala napraviti večje število velikih fotografij poslopja Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Vurnik je bil nad razstavo razočaran, med drugim tudi zato, ker bi po njegovem mnenju Slovenci, če bi jim bil v okviru jugoslovanske sekcije dovoljen obširnejši prispevek, zlasti s cerkvenimi parametri lahko pokazali svojo polno enakovrednost drugim narodom. Hkrati pa naj bi prav pariška razstava pomenila preobrat v njegovem ustvarjanju, saj naj bi ga prav njen ogled dokončno odvrnil od arhitekturnega dekorativizma, ki se je izčrpal in ga spodbudil k preusmeritvi v funkcionalizem.
S pričetkom študijskega leta 1925/26 je bila Vurniku poverjena samostojna šola za arhitekturo in tako sta na arhitekturnem oddelku od tedaj dalje delovali dve šoli, Plečnikova in Vurnikova. Poleg tega, da je sam vodil svojo šolo, je Vurnik še naprej ohranil predavanja za vse študente arhitekturnega oddelka.

kopalisce kopalisce-2

FUNKCIONALISTIČNA ARHITEKTURA

Leta 1932 je Vurnik pripravil načrte za kopališče Obla Gorica v Radovljici. Ta izjemna in v mnogočem edinstvena arhitektura, ki je bila postavljena v nenačeto naravno okolje, je bila v svojem kraju očitno tako nerazumljena, da jo je doletela skoraj popolno uničenje oziroma izničenje njenega bistva. Kopališče v Radovljici namreč ni povzemalo običajne tipologije tovrstnih objektov oziroma naprav s samostojnim bazenom in okrog njega posebej zgrajenih prostorov, temveč je izhajalo iz ideje, da je celotno kopališče ena sama zgradba, ki jo obvladuje enotna arhitektura.
Veliki bazen je imel sicer olimpijsko dolžino petdesetih metrov, vendar je bol širok samo deset metrov, na njegovi vzhodni stranici pa je bil postavljen vitek in eleganten, konstruktivistično zasnovan železobetonski skakalni stolp s skoraj navpičnimi jeklenimi dostopnimi lestvami. Puristično enotnost arhitekture radovljiškega kopališča so pri pozornem opazovanju lahko zmotile je zaokrožnice – vute, s katerimi so na skakalnem stolpu betonske plošče skakalnih ploščadi prehajale v poševna rebra. 
Še dvakrat pozneje in sicer v letu 1938 je Vurnik pripravil načrte za kopališči, ki pa nista bili uresničeni in sicer za Kranj in Ptuj. V obeh primerih je razvijal enake ideje, kot jih je uresničil v Radovljici in si je pomagal s podobnimi sredstvi. Tudi pri ptujski in kranjski zasnovi je v ospredju prizadevanje za arhitekturno enovitost, za najbolj funkcionalno organizacijo in moderno pojavnost. Kljub brezhibni arhitekturi pa zasnovi za kopališči v Kranju in Ptuju, sodeč po načrtih, tudi če bi bile izvedene ne bi mogli nadkriliti radovljiške Ta je bila s namreč najbolj prečiščen primer funkcionalizma v celotni slovenski arhitekturi nasploh in je bila tako sodobna, da bi v duhu časa lahko stala kjerkoli po svetu.

stavba
V letih 1934 so po Vurnikovih načrtih v njegovi rojstni Radovljici zgradili hotel Grajski dvor

ZAČETEK KONCA
V preostalem času pred drugo svetovno vojno , med njo in v letih po njej Vurnik ni dobil nobenega arhitekturnega naročila, čeravno je bil v zrelih ustvarjalnih letih. Kar je poleg ostalega dela delal že ves čas pred tem, t.j. oblikovanje cerkvenih parametrov, je bilo v tem času njegovo edino pravo delo. Leta 1942 je njega in njegovo družino prizadela izguba sina Nika, maturanta, ko je kot ilegalec v odporu proti okupatorju padel pod streli italijanskih vojakov na začetku tivolskega drevoreda v Ljubljani. Kmalu po končani vojni je Vurnik v Radovljici postavil družinsko grobnico s preprostim mavzolejem, ki ima svoje oblikovne korenine v egipčanski arhitekturi in ga krasi Helenin mozaik Kristusove glave z obrazom pokojnega sina Nika.
V prvih mesecih po koncu vojne so sena arhitekturnemu oddelku ljubljanske univerze pričele razprave o reformi študija, ki jih je vodil Vurnik. Vanje so se s pripravo lastnega študijskega načrta na svoj način vključili tudi nekateri mlajši arhitekti, ki so bili zaposleni na gradbenem ministrstvu in so se želeli zaposliti kot profesorji na šoli. Posredno so pri tem sodelovali tudi nakateri vplivni člani tedanje slovenske vlade, ki so se še posebej zavzemali za to, da bi za novega profesorja na oddelku za arhitekturo imenovali tudi nekega njihovega varovanca. Temu se je Vurnik kot predstojnik po razgovoru z njim in po tem, ko ga je kandidat peljal pokazat neko svojo izvedeno delo na robu Ljubljane, odločno uprl in je bil po njegovi nastavitvi pripravljen razpravljati kvečjemu kdaj pozneje.
Kmalu zatem je minister za prosveto sklical sestanek, na katerem so primerjali Vurnikov učni načrt s tistim, ki ga je pripravila omenjena skupina arhitektov, ter govorili o tem, da bi pet arhitektov hkrati nastavili na arhitekturnem oddelku kot nove univerzitetne učitelje, s čimer se je Vurnik samo deloma strinjal. Predlagatelji so bili vztrajni in decembra 1945 je bilo Vurniku na ponovnemu sestanku pri prosvetnemu ministru predlagano, naj za njihova imenovanja, kar sam pripravi potrebna strokovna mnenja. Zlasti nastavitvi kandidata z največjo polčitično podporo je Vurnik še naprej nasprotoval z vso odločenostjo, glede drugih je bil zadržan,dva kandidata pa sta bila tudi zanj sprejemljiva.
Spomladi naslednjega leta so Vurniku s prosvetnega ministrstva dali vedeti, da se mora upokojiti, zato je pospešil svoja predavanja in študentom omogočil opravljanje izpitov, vendar pa se je za obrambo lastnega položaja obrnil na nekatere, takrat zelo vplivne posameznike na univerzi in v politiki. Da bi se celotna afera vendarle poskušala rešiti kolikor se je še dalo mirno, so rektor in prorektor univerze ter dekan tehniške fakultete posredovali pri prosvetnemu ministru. Posledica tega je bil dogovor po katerem je Vurnik zaprosil za enoletni študijski dopust, kar je utemeljil z navedbo da naj bi potreboval čas za pisanje obsežnejšega dela o stilu v arhitekturi. Dopust mu je bil seveda odobren in Vurnik je začasno zapustil šolo.
Njegove študente je prevzel Edvard Ravnikar, s katerim je bil Vurnik že od poletja 1941 v dogovorih, da bi kot profesor na arhitekturnem oddelku prevzel katedro za gradnjo mest in je že pred tem dogodkom postal profesor.
Eno leto Vurnikove odsotnosti je zadostovalo, da so šolo za arhitekturo preuredili v skladu s prvotnimi namerami, ki se jim je tako vztrajno upiral. Že precej časa po koncu njegovega študijskega dopusta, leta 1948, je izšel zbornik oddelka za arhitekturo na Univerzi v Ljubljani 1944 – 1947. V njem so objavljene študije in projekti iz Plečnikovega seminarja in iz novih seminarjev treh drugih učiteljev. Vurnik je v Zborniku samo omenjen in sicer v seznamu profesorjev, docentov in slušateljev ter v seznamu predavanj.
Leta 1957 se je Vurnik po osemintridesetih letih poučevanja na oddelku za arhitekturo in pri triinsedemdesetih letih upokojil. Preseli se je v Radovljico, kje je odmaknjen od jvnosti nadaljeval z delom. Njegov edini prvi naročnik od tega časa dalje je bil frančiškanski samostan na Brezjah. Za brezjansko cerkev je izoblikoval več parametrov, uredil Marijino kapelo v njeni notranjščini in sodeloval pri obnovi cerkve.
Dunajska Tehniška visoka šola, najbrž tudi pod vtisom razstave iz leta 1957, Vurnika ni pozabila in junija 1961 so mu podelili Prechtlovo medaljo. To je bilo zanj zelo pomembno priznanje, še posebej pa so ga veselili stiki, ki jih je v tistem času vzpostavil s profesorjem monumentalne arhitekture Erichom Boltensterno., ki ga je kasneje tudi dvakrat obiskal na njegovem domu v Radovljici in mu izkazoval spoštovanje za njegova dela.
Leta 1966 se mu je končno tudi domovina poskušala nekako oddolžiti. Skoraj dvainosemdesetletnemu arhitektu so namreč podelili Prešernovo nagrado za življensko delo, ki pa je bila lahko le pičlo nadomestilo za izgubljena leta, ki jih je preživel odrinjen in brez pravih možnosti za arhitekturno delo. Kot je v navadi je lavreat v radijskem pogovoru lahko nagovoril slovensko javnost. Glavni poudarek njegove izjave je bil v tem, da je mladim slovenskim arhitektom položil na srce, naj si prizadevajo za slovenski stil v arhitekturi. Kot je bilo to razvidno že iz njegovih starejših spisov pri tem zanesljivo ni imel v mislih folklore, temveč samostojno ustvarjanje brez zgledovanja po tujih vzorih, ki ga je imel za prerisovanje in ga zato ni odobraval.
Leta 1970 so Ivana Vurnika imenovali za častnega občana Radovljice. V sedeminosemdesetem letu starosti je Ivan Vurnik na svojem domu v Radovljici sklenil svojo življensko pot, potem ko je skoraj sedemdeset let z vso predanostjo posvetil arhitekturi, urbanizmu, dekorativni umetnosti in seveda vzgoji mlajših rodov slovenskih arhitektov.

Vir: Dušan Blagajne, Zbornik: Arhitekt IVAN VURNIK

DELA

zgradba-7 kriz zgradba-5 mini-zgradba zgradba-8 vurnik-skica