RADOVLJICA

Radovljica (491 m nm.) leži na skrajnem SZ delu Ljubljanske kotline, na Radovljiški ravnini. Radovljiška ravnina, imenovana tudi Dežela, je nastala, ko se je v zadnji ledeni dobi na tem območju zaustavil ledenik, ki je izpod Triglava prodiral po dolini Save Bohinjke. Ko se je podnebje otoplilo, se je začel ledenik odmikati od karavanškega podgorja nazaj proti Bledu in pri tem odlagal morenske nasipe (Volčev hrib, Obla gorica). Za umikajočim se ledenikom je prestavljala svojo strugo Sava Dolinka, ki je odnašala morenski drobir in ob vsaki naslednji otoplitvi vrezala v ravnino novo teraso. Na najvišji, 75 m visoki terasi nad sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke je zrasla Radovljica – gorenjski biser in srce Dežele.

O neprekinjenem kulturnem razvoju in poseljenosti radovljiškega prostora lahko govorimo vsaj od bronaste dobe dalje, najnovejša arheološka odkritja pa so časovno mejo stalne poselitve premaknila še bolj nazaj v prazgodovino. Na Gradišci pod Radovljico je bila leta 1997 odkrita dvojna naselbinska plast. Starejša sodi v pozno obdobje srednjega paleolitika (40.000 p. n. št), mlajša pa pripada poznemu eneolitiku in zgodnji bronasti dobi (19.-18. stol. p. n. št.). V Predtrgu so našli izkopanine iz rimske dobe in iz dobe preseljevanja ljudstev, na radovljiškem pomolu pa ostanke staroslovanske materialne kulture.

V pisnih virih se Radovljica prvič neposredno omenja v listini oglejskega patriarha Ulrika iz leta 1169. Na pobudo grofov Ortenburških je bil v letih 1273-1296 v radovljiško cerkev sv. Petra iz Rodin prenesen sedež prafare. Ortenburžani so naselbini poleg cerkvene namenili tudi tržno vlogo in Radovljica se v listini iz leta 1333 prvič neposredno omenja kot trg. Leta 1418 so ortenburško posest dedovali grofje Celjski, ki so trg gospodarsko povzdignili in mu utrdili notranje pravice. Po izumrtju Celjanov je prišlo do boja za celjsko dediščino, iz katerega so kot zmagovalci izšli Habsburžani (1457).

Radovljica je postala mesto proti koncu 15. stol., v obdobju turške nevarnosti in času, ko so župnijski cerkvi sv. Petra dozidali novo gotsko cerkveno ladjo (1495). V mestnem grbu je upodobljen mož, ki v desnici drži kolo, v levici pa maketo mesta. Leta 1511 je Radovljico in okolico prizadel katastrofalen potres. Temu je leta 1515 sledil še prvi vseslovenski kmečki upor, ki sta ga na Gorenjskem vodila kmet Klander in t. i. “krofasti krojač”, oba iz Radovljice. Habsburžani so dajali radovljiško gospostvo v zakup različnim plemiškim družinam. Grofje Dietrichsteini, ki so bili zakupniki v 16. stol., so bili vneti pristaši reformacije. V njihovem času je Radovljica postala močno žarišče protestantizma, ki ga je leta 1601 dokončno zatrla protireformacijska komisija škofa Hrena.

V začetku 17. stol. se je za Radovljico začela doba stagnacije in gospodarskega nazadovanja. Radovljiško gospostvo so leta 1616 kupili grofje Thurn-Valsassina, leta 1787 pa je mesto izgubilo svoje stoletne samoupravne pravice in prišlo pod upravo radovljiške graščine. Položaj se je izboljšal, ko je Radovljica postala sedež okraja (1840) in sedež okrajnega sodišča (1868). Mestu in njegovemu gospodarstvu sta dali nov zagon gorenjska železnica (1870) in nova cesta proti Lescam, ob kateri so na začetku 20. stol. zrasle vile premožnih meščanov.

Staro mestno jedro je ohranilo svojo v 14. in 15. stol. izoblikovano tlorisno in prostorsko podobo z dobro vidnimi deli srednjeveških obrambnih naprav in edinim še obstoječim mestnim obrambnim jarkom na Slovenskem. Če k omenjenim spomenikom meščanske naselbinske kulture srednjega veka prištejemo še bogastvo poznogotskega in renesančnega stavbarstva, lahko Radovljico uvrstimo med najpomembnejše spomenike historičnega urbanizma v Sloveniji. V neposredni bližini starega mestnega jedra Radovljice, onkraj suhe struge, imenovane Dol, stoji Predtrg. Nekdaj samostojna naselbinska enota se nam še danes kaže kot tipično, po srednjeveškem kolonizacijskem vzoru organizirano kmečko naselje, s hišami v obliki stegnjenega kmečkega doma, ki so s čeli obrnjene proti cesti.

Danes je Radovljica upravno središče z več kot 6000 prebivalci in sedežem istoimenske upravne enote in občine. Mesto ima dve srednji šoli, osnovno šolo in šolo s prilagojenim programom, glasbeno šolo, ljudsko univerzo, knjižnico, muzej z galerijo, športno in gledališko dvorano, zimsko in letno kopališče s campingom, športni park, urjeno otroško igrišče in mnoge trgovske, obrtne in gostinske lokale.